Umetnik kot politiziran subjekt, Bojana Piškur, REC
Posted on | June 16, 2010 | 1 Comment
Ko je Tomaž Mastnak konec osemdesetih napovedal vzpon t.i. totalitarizmov od spodaj je pravzaprav govoril o civilni družbi, ki je postala vpeta v hegemone odnose in boje za premoč v obvladovanju določenih segmentov družbe. A če je bila ta vpetost konec osemdesetih let značilna predvsem za odnose med civilno družbo in državo, za današnji čas nedvomno velja, da se kaže na vseh ravneh, in ena ključnih značilnosti tega procesa je skorajda popolna pasivizacija in nevtralizacija političnosti subjekta (oziroma depolitizacija njegovih zahtev po preobrazbi družbe in onemogočanja vznika politike) ki ga v končni fazi nadomesti ekscesni afekt.
Nevtralizacija političnosti subjekta se torej zgodi še preden sploh lahko pride do artikulacije antagonizmov (umestitev zahtev v nek diskurzivni prostor) med t.i. družbenimi gibanji (aktivističnimi, umetniškimi, itd) in državo. Tovrstna situacija je pripeljala do svojevrstnega obrata, saj so mediji tisti, ki pravzaprav določajo kdo je politizirani subjekt, kar z drugimi besedami pomeni, da javni prostor kot prostor, kjer nastaja politično ne obstaja več. Medijski prostor, ki je prevzel primat javnega prostora, kritični diskurz vsakokrat spreminja v skladu s potrebami po proizvajanju vedno novih afektivnih tendenc (izpostavljanje nasilja, kot na nedavnih študentskih demonstracijah; kreiranje žrtev, kot v primeru Izbrisanih ipd). Če je torej v 80′ih pri nas še obstajala nekakšna intelektualna moč t.i. scene, ki je znala in velikokrat tudi zmogla zaustaviti represijo nad akterji takratnih družbenih gibanj (z javnimi razpravami, mobilizacijo demokratičnega javnega mnenja, ipd), pa danes tega ni več zaznati. Še več, priča smo načrtni de-politiziranosti vsakega nezaželenega subjekta, najsi bo to stavkajoči migrantski delavec, uporni študent ali sistemu neprilagojeni umetnik. Vse našteto pa poteka v navezi t.i. avtoritarnega medijskega populizma in kapitala.
K zapisu tega sestavka me je spodbudil primer umetnika, cineasta, doajena jugoslovanske filmske scene, Tomislava Gotovca, katerega nevzdržno življenjsko situacijo so pred kratkim v detajlih in na senzacionalistični način povzeli predvsem rumeni mediji na Hrvaškem, medtem ko drugje tega niso niti omenjali. Dejstvo je, da je Gotovčev primer več kot očiten simptom nedelujoče socialne politike, neodzivne umetniško-aktivistične scene in umanjkanja diskurza, ki bi zmogel narediti zarezo v prevladujočo medijsko reprezentacijo. Ta namreč ne reproducira zgolj tistega, kar je kapitalistični sistem že prepoznal kot obstoječe, temveč se sedaj polašča afekta z namenom intenziviranja dobičkonosnega interesa.
Temu se pravzaprav ne gre čuditi. Kapitalistična logika je zagospodovala tudi nad poljem odnosov, pri tem pa je prišlo do nekakšnega »zbližanja med dinamiko kapitalistične oblasti in dinamiko odpora«. Drugače rečeno: če je nekoč Gotovac izjavil, da je zanj vse film, potem sekvenca filma v kateri se nahaja trenutno ni več veliki eksperiment temveč zgolj pasivni eksces, s katerim pa pokaže vso dvoličnost družbe.
Gotovac je dejal, da mu je bilo zmeraj lažje hoditi gol po ulicah Zagreba ali Beograda, kot pa se ukvarjati z institucionaliziranim delom. Moč umetnost je v svoji brezkompromisnosti vedno dojemal kot nekaj, kar sicer lahko v sebi nosi emancipatorni potencial, vendar ne v smislu družbenih in političnih oblik njene reprezentacije oziroma neke zaključene zgodbe, ampak predvsem v smislu subverzije institucionalizirane racionalnosti. Taki izrazi pa so vedno nevarni, saj se izvijajo iz sistema moči, temelječega na nadzoru in disciplini ter rušijo neko navidezno vzpostavljeno normalnost v družbi, ki ne trpi neprilagojenosti in načelnosti.
Ali Gotovčeva iskrenost, njegova drža, neprilagodljivost kateremukoli političnemu režimu, ne odražajo istočasno tudi nekakšne sprijaznjenosti njegovih kolegov s sprejemanjem in potrjevanjem vedno novih trendov v umetnosti in hkrati z zanikanjem odgovornosti, ko gre za vprašanje posameznika? Kje, kdaj in za koga se potemtakem sploh začnejo udejanjati politično in socialno angažirane ideje in kakšne so v tem primeru etične in politične pozicije tistih, ki delujejo znotraj tega polja? Je politično v umetnosti zgolj nekakšna pretveza za legitimacijo raznolikosti vsakič, ko se tržne niše umetnostnega sistema nasičijo?
To so vprašanja, ki so hkrati mišljena kot premislek, kako ponovno iznajti kritičen jezik, ki ne bi obstajal le kot abstraktna misel, popolnoma oddvojena od realnosti, ampak bi postal orodje za vzpostavljanje prostorov mobilizacije, vzvodov solidarnosti in skupnega.
Bojana Piškur
Ljubljana, 1.6.2010
Comments
One Response to “Umetnik kot politiziran subjekt, Bojana Piškur, REC”
Leave a Reply
August 10th, 2010 @ 8:04 pm
se sprašujem tudi jaz…